Iz programa za načrtovanje nabavnih potreb nabavi sporoči vrsto materiala, količino in datum, do katerega mora biti v podjetju. Sistem nato kreira materialno naročilnico in jo pošlje dobavitelju, da potrdi rok in količino, ki se zapišeta na nabavno naročilo. Sledi ponovno proženje osvežitve plana, kjer se v primeru kasnejše dobave samodejno preplanira plan kapacitete strojev in s tem zamaknejo določene operacije.

Primer dobre prakse nabave JIT glede na potrebe proizvodnje

V ERP sistemu MIT Orkester se razpišejo delovni nalogi za proizvodnjo, ki so narejeni na osnovi kosovnic končnih izdelkov. ERP sistem izračuna potrebne količine blaga in surovin glede na planirane roke izdelave in želene količine izdelkov za kupca. Izredno pomemben podatek je želeni rok dobave blaga in surovin, ki mora prispeti le nekaj dni pred začetkom proizvodnje. Ko blago in surovine prispejo v podjetje, se izvede količinski in kakovostni prevzem v ERP sistem. Postopek izdaje blaga in surovin pa je popolnoma avtomatiziran po sistemu direktne logistike (Cross Docking). To pomeni, da se blago in surovine ne uskladiščuje v skladiščne regale, temveč se izvede direktna izdaja na že aktivne delovne naloge za proizvodnjo. Brez dodatnih korakov se v sistemu naredijo materialne izdajnice za potrebni material, zahtevan na delovnih nalogih. Blago in surovine se pripravi na vozičke ali odloži na odlagalna mesta Cross-Docking regalov. Vse skladiščne operacije so registrirane in sistemsko vodene z mobilno rešitvijo na prenosnih terminalih s čitalci črtne kode.

Za planiranje materiala obstajata dva osnovna scenarija

Nekatera podjetja najprej planirajo kapacitete in potem material, druga pa obratno. V primeru, da je osnova plan kapacitete strojev, se pri planiranju materiala upošteva datum, ko stroj začne operacijo. V tem primeru se ob napovedanem zamiku dobave prestavi operacije in naredi nov plan materiala. »Lahko pa se planira proizvodnjo glede na plan dobave. V tem primeru se materialni plan in plan kapacitet pripravljata glede na potrjene roke na naročilnicah. Vsekakor sta oba načina primerna za podjetja, ki planirajo proizvodnjo vsaj za mesec ali dva vnaprej, za tiste, ki delajo ad-hoc pa ne pride v poštev, saj se zahteve neprestano spreminjajo,« je razložil Zavrl.

Prvi način – naročanje glede na plan kapacitete strojev – je primeren za kratke dobavne roke. Pri daljših dobavnih rokih se najprej naredi plan dobave in šele nato plan kapacitet.

Ob spremembi razmer na trgu se strategija lahko zamenja

Zavrl opozarja, da so lahko podjetja hitro primorana spremeniti strategijo planiranja zaradi sprememb na trgu surovin. »Do sedaj si lahko materiale dobil v enem tednu, po novem boš lahko čakal mesec ali dva. To pomeni, da bodo čakali tudi delovni nalogi za proizvodnjo.« Prednost MIT Orkestra je, da tako spremembo izvedejo uporabniki sami, brez kakršnega koli preprogramiranja procesov, dopolnjevanja programov ali kupovanja dodatnih programskih modulov. »Obstoječa rešitev za vodenje proizvodnje ponuja različne scenarije planiranja, kakor tudi vodenje različnih planov, od kapacitet, materiala do dobave in odpreme,« je razložil Zavrl. Tako podjetja enostavno prilagajajo planiranje proizvodnje glede na razmere na trgu surovin in ohranijo produktivnost ter zmanjšajo vpliv sprememb pri dobavah materiala na oskrbo kupcev.

Tokrat govorimo o listi naročanja artiklov v nabavi.